slovenski: Poskus teologije in pojmovanja vere po resničnem Jezusu!

Bog piše naravnost tudi na krive črte: skozi nasprotnike vere do resničnega Jezusa.

Resnični Jezus je bil verjetno bolj tipičen raziskovalni novinar (kot bi rekli danes) - in zaradi tega je moral tudi umreti. Kasneje so ga njegovi nasprotniki tako rekoč popolnoma ponaredili.

Kar nekaj kritikov cerkva in krščanske vere na splošno pravi, da je celotna krščanska vera prazna fantazija, da je torej bolj ali manj izmišljena, da je v bistvu laž in prevara.

Te kritike se seveda v veliki meri ali celo v največji možni meri odbijajo od teologov in drugih predstavnikov cerkva - zelo pogosto se zdi, da jih ti ne upoštevajo, zato jim je tudi vseeno zanje. Nadaljujejo, kot da je vse, kar raziskujejo in razglašajo, na trdnih tleh.

Vendar menim, da so med temi kritiki krščanske religije in cerkve precej resni znanstveniki, ki jih je vsekakor treba jemati resno. Ali ni morda celo v skladu z dobro vero v Boga, da zaupamo, da bo iz tega izšlo nekaj pozitivnega za našo vero in s tem tudi za Cerkev, če bomo sodelovali s takimi kritiki, ki jih je treba jemati resno?

Pri tem mislim predvsem na tri od njih:

1. Karlheinz Deschner (1924-2014), ki je študiral teologijo, filozofijo, književnost in zgodovino - in tudi doktoriral. V svoji knjigi Der gefälschte Glaube - die wahren Hintergründe der kirchlichen Lehren (Ponarejena vera - pravo ozadje cerkvenih naukov) opisuje (mimogrede tudi drugi), da je večina vsebin vere plagiat starih nekrščanskih religij, kot so deviško rojstvo ali spočetje s strani božanskega očeta, sinovstvo Boga, odrešilna funkcija božjega sina, čudeži, celo križanje boga, obujanje mrtvih in vstajenje, kultna praznovanja s kruhom in vinom.

Tukaj so tri slike, ki ponazarjajo, da so bistvene krščanske "resnice vere" plagiati drugih religij:

Mozaik "Evropa z Zevsom, oblečenim v bika" je v Narodnem muzeju v Neaplju. Ni mi treba natisniti slike vzporedne zgodbe iz Nove zaveze o "Marijinem oznanjenju".

Izida v obliki ptice ob prebujenju Ozirida, ki je umrl v boju proti zlu in nato tri dni obiskoval duše umrlih v podzemlju - relief v mrtvaškem templju Seta I. v Abydosu (Egipt) -, zato zgodba o Jezusovem vstajenju ni nič novega.

Relief vnebohoda cesarja Antonija Pija in njegove žene Faustine je v Vatikanskih muzejih (mavčni odlitek sem fotografiral v Rimsko-germanskem muzeju v Mainzu). Gotovo poznate slike Jezusovega vnebovzetja in še bolj Marijinega.

2. danski indolog Christian Lindtner (1949-2020) s svojim strokovnim znanjem grščine in latinščine ter starodavnih indijskih jezikov sanskrta in palija. Lindtner v svoji knjigi Skrivnosti Jezusa Kristusa opisuje, da je Nova zaveza v veliki meri plagiat starodavnih indijskih budističnih besedil - "obogatena" z "vložki" iz mitologij, značilnih za Zahod, in tudi iz judovstva. Lindtner to razlaga tako, da so budistični menihi želeli ustvariti budizem za Zahod, vendar jih je zanimala le budistična filozofija, zato so ta budizem vgradili v (zunanji) "okvir", ki je bil običajen na Zahodu. "Budistični junak" v budizmu za Zahod je torej Jezus, ki so si ga izmislili budisti, in tako Lindtner pride do kvintesence "Jezus je Buda". Več o Christianu Lindtnerju na https://unser-mitteleuropa.com/in-memoriam-dr-phil-christian-lindtner-1949-2020/ (ali lažje iskanje z vpisom v google: "Christian Lindtner" in "Our Central Europe").

3. judovsko-angleški preučevalec Talmuda Hyam Maccoby (1924-2004), ki je bil nazadnje profesor na Centru za judovske študije na Univerzi v Leedsu. Maccoby se v svoji knjigi "The Mythmaker" loti tega "prišleka" Pavla - in med drugim opisuje, kako je "zgodbe" in obrede, ki jih je poznal iz svojega otroštva v Tarsu, glavnem središču včasih krvavega kulta Atisa in Adonisa, prenesel na Jezusa in tako ustvaril povsem novo religijo, ki s pravim Jezusom nima nič ali vsaj ne veliko skupnega. Tako kot Lindtner pravi "Jezus je Buda", bi Maccoby rekel - ohlapno na podlagi Pavla - "Jezus je Attis".

To, kar so odkrili ti trije kritični znanstveniki, bi bil pravzaprav smrtni udarec za našo krščansko vero. Navsezadnje se vrti okoli najpomembnejših naukov, ki sestavljajo našo vero.

Toda to še ni konec dneva!

Odločilen namig o tem, kaj je bil Jezus, čemu je bil predan in zakaj so ga tako kruto ubili, sem presenetljivo dobil od soseda, kmeta, v vasi Knolleburekaff ("vas pridelovalcev sladkorne pese") zahodno od Kölna (pridelujejo še več kot sladkorno peso), kjer živim. Nekoč je eno od svojih stanovanj v preurejenem "kamnolomu" na polju dal v najem pasantu, profesionalcu v demimondu, in se z njim pogovarjal o njegovem "poslovnem področju". In ko se je nekoč pogovarjal z mano, sva prišla do zaključka, da je znana zgodba o Jezusu, ki reši grešnika pred kamenjanjem v Janezovem evangeliju, očitno zgodba o kaznovanju iz deminentnega sveta. Kdaj se namreč zgodi, da žensko ujamejo pri "takem početju" - in da se najdeta dva "lovca", ki nato tečeta naravnost na sodišče, saj se zavedata, da to za ujeto žensko pomeni smrtno kazen? To se tako ali tako nikoli ne zgodi, razen če je tu kaj namerno urejeno. Jezus je vse to zagotovo vedel. Bil je namreč - najbrž zaradi svojega prejšnjega dela kot graditelj hiš v družinski gradbeni skupini v celotni regiji - tudi prijatelj prostitutk in cestninarjev (ali bolje cestninarjev) in se je zagotovo tudi z njimi pogovarjal o njihovih težavah. Od tam se je na primer naučil, kako so ženske izsiljevali v prostitucijo - po "postopku dveh prič" v zgodbi o lepi Suzani iz priloge Danielove knjige: "Ali boš seksala z nami (kar je takrat pomenilo vstop v prostitucijo) ali pa te bomo, če boš zavrnila, prijavili sodišču in povedali, da smo te ujeli pri seksu z mladeničem, a je pobegnil, potem boš usmrčena." Tako je imela privlačna ženska proti takšnim moškim na izbiro le prostitucijo ali smrt - torej brez možnosti. V primeru grešnice iz Janezovega evangelija je bila situacija očitno nekoliko drugačna: zagotovo je bila prostitutka in je nekako prekršila pravila svojega "poklica" - ne vemo, kaj je to bilo, a to ni pomembno - in je morala biti zdaj za to kaznovana. Morda je prikrila svoj pravilen zaslužek in ga ni pravilno oddala? Morda je tudi ona slišala za Jezusove govore in je želela zapustiti svoj poklic? Za to so njeni "zaščitniki" (ali suženj) poskrbeli tako, da so jo ujeli pri seksu s snubcem (šlo je za dogovorjeno zgodbo, zato je snubec lahko pobegnil neopažen), zato jo je treba kaznovati - predvsem kot opozorilo "drugim ženskam zaščitnikov", da tudi one ne bi počele takih neumnosti ...

Če prav razumem sliko "Jezus in grešnik", je slikar Lukas Cranach starejši (1472-1553) na pripoved v Janezovem evangeliju gledal enako kot jaz, da gre torej za kriminalno zgodbo. Mislim, da ne morete nič bolj jasno prikazati, če menite, da so bodoči uživalci mamil kriminalci, saj vsaj niso videti kot zadušljivi moralizatorji. Dva "modra starejša gospoda" zadaj na desni strani pa sta tipična teologa in filozofa (in verjetno tudi večina novinarjev), ki vedno vidita le površino in ne vesta (nočeta vedeti), kaj se v resnici dogaja. Tako lahko kriminalci še naprej počnejo, karkoli in kakorkoli želijo. Fascinantna slika! Že vem, zakaj so mi to naslikali v Vietnamu!

Jezus je bil priča temu brutalnemu vedenju in ga je obsodil v javnih govorih: "Proti grehu, proti hinavcem, za ljubezen". Tako se je spopadel z očitno zelo vplivno demimondo, danes bi rekli "mafijo". Zato je moral umreti.

Jezus torej ni bil ustanovitelj religije, kot ga opisuje Nova zaveza, ampak nekaj podobnega kot preiskovalni novinar, kot so preiskovalni novinarji Peter R. de Vries (Nizozemska), Ján Kuciak in njegova nevesta Martina Kusnirova (Slovaška), Daphne Caruana Galizia (Malta) in Jamal Khashoggi (Savdska Arabija) v našem času. Tako je za kriminalne mahinacije v povezavi s prostitucijo in denarjem (tipična poslovna področja mafije, pri katerih so funkcionarji oblasti sodelovali ali gledali stran) izvedel "na kraju samem" in to nato v odsotnosti danes običajnih medijev objavil v javnih govorih - ki so kasneje postali bolj ali manj pobožne pridige, ki niso nikogar prizadele.

In kako je prišlo do tega "plagiata Nove zaveze"? Zadeva je pravzaprav zelo preprosta, ko si enkrat zamislimo demimonde, proti kateremu se je Jezus zavezal. Kajti z Jezusovo smrtjo seveda niso umrle tudi Jezusove ideje, dovolj dolgo je javno govoril in tako je imel tudi privržence. Po njegovi smrti so nekateri od njih nadaljevali v njegovem duhu. Jezusovim nasprotnikom to ni bilo všeč. Toda kako naj se tega lotijo, da bi učinkovito "razblinili" Jezusovo skrb? Podobno težavo poznamo danes pri brisanju datotek na trdih diskih računalnikov. Če jih izbrišete s klikom na funkcijo "izbriši", je vsebina seveda še vedno prisotna, le da je ne morete več najti. Vendar obstajajo programi za njihovo ponovno iskanje. Nekaj je zares izbrisano šele takrat, ko je vsebina, ki jo je treba izbrisati, prepisana z novo vsebino. Tako je bilo tudi z Jezusovo zavezo - zato je bila prepisana z "novo vsebino", to je s konceptom iz vseh teh plagiatov drugih religij, ki jih danes poznamo kot "Novo zavezo". Nova zaveza torej ni reklamni in vzgojni spis ZA resničnega Jezusa, temveč domiseln diverzantski manever PROTI resničnemu Jezusu in njegovi zadevi - s sredstvi tistega časa, kot so bili plagiati zgodb o bogovih in budizmu.

In ta "novinec" Pavel je očitno igral vodilno vlogo pri tem brisanju in prepisovanju, saj je imel idejo, da bi Jezusovo smrt na križu spremenil v žrtveno smrt, ki jo je želel sam - za odkup človeštva od česarkoli....

To tudi pomeni, da imajo trije kritiki naše religije, ki smo jih navedli na začetku tega članka, s svojimi kritikami popolnoma prav - le rešitev problema je morda nekoliko drugačna, kot so si jo predstavljali.

Več podrobnosti o tem in predvsem o tem, kaj odkritje resničnega Jezusa pomeni za nas danes, lahko najdete na spletni strani www.michael-preuschoff.de v rubriki "Jezusova ideologija" - tudi v več jezikih (prevedeno s trenutno najboljšim prevajalskim programom www.deepl.com).

Toda že slišim kritike, ki pravijo: Če predpostavimo, da je zgodba o grehu iz osmega poglavja Janezovega evangelija res zgodba o kaznovanju na pol sveta, potem je to torej pokazatelj resničnega Jezusa. Toda kako lahko na podlagi enega samega posrednega dokaza vržemo čez krov celotno tradicionalno teologijo? Lahko samo rečem, da je v nejasnem primeru - in Jezusov primer je res zelo nejasen - nihče ne ve, kdo je napisal Novo zavezo (vsekakor to niso bili Jezusovi učenci ali drugi, ki so Jezusa osebno doživeli), zakaj je bila napisana in kako je bila prinesena "med ljudi" - mogoče zelo dobro rekonstruirati primer iz enega samega dobrega posrednega dokaza!

Predvsem pa: z vrnitvijo k zavezanosti resničnemu Jezusu - torej k "ideologiji Jezusa" - bi bila naša religija seveda videti povsem drugače, ne bi bila več religija duhovnikov in učenjakov, religija dogem in vere, s tem pa tudi ne več religija moči in prevlade, katere glavna cilja sta odpuščanje in ugodje v življenju po smrti, ampak visoko etičen odnos do življenja z razumnimi pravili igre. In ta razumna pravila bi bila takšna, da bi jih lahko vsi sprejeli, zlasti kar zadeva spolno moralo. Vendar pa bi jih bilo treba tega naučiti že v otroštvu. Z "vsemi" mislim tudi na muslimane - po mojih izkušnjah učiteljice so prav njihova dekleta najbolj zainteresirana. "Starih ljudi" tako ali tako ne moremo doseči - lahko pa dosežemo mlade! Seveda jih na splošno težko dosežemo, toda če pridobimo naše mlade kristjane, se bo to razširilo - in še posebej v naši internetni dobi - tudi med muslimansko mladino!

In tu je nekaj iz realnosti današnjega življenja: kako lahko namesto povsem idiotskega spreminjanja spola v jeziku ženske in dekleta resnično nadgradimo.

Pravzaprav je bilo o problematiki spolov že dovolj povedanega: To preoblikovanje je navsezadnje povsem nesmiselna in povsem odvečna ter pogosto celo smešna bastardizacija nemškega jezika. Prinesla naj bi (kot čarobna beseda abrakadabra) večjo pravičnost med spoloma in s tem dodatno izboljšanje položaja žensk. Toda izkušnja je, da to s takšnim "čarobnim besednim jezikom" preprosto ne gre, jezik preprosto ne more doseči takšne nadgradnje - ker je vedno obratno: spremenjena resničnost povzroči - če je sploh potrebna - spremembo jezika. Zato moramo poskrbeti za spreminjanje resničnosti na drugačen način!

Pri enakosti spolov pa se v vasi spet pojavlja nova svinja - z namenom, da bi vse ostalo enako glede tega, kaj je dejansko pomembno in kaj je treba spremeniti! In tako je verjetno tudi v drugih državah - s kakršnimi koli "drugimi svinjarijami", ki so v resnici neučinkovite za pravo nadgradnjo žensk.

To, kar mislim, morda najbolje izraža pogovor, ki sem ga imel z materjo učenca razmeroma kmalu po začetku svoje "kariere" učitelja na poklicni šoli ob priložnosti roditeljskega sestanka: pred mnogimi leti me je na roditeljskem sestanku vprašala, kakšen je cilj mojega verskega izobraževanja. Odgovoril sem precej lahkotno: "Dekleta so vsa nekako shizofrena. Ona: "????" Jaz: "No, panično se bojijo neškodljivega in rajskega, kjer bi lahko pridobili tudi koristno znanje o človeški naravi in navdihnili moške, ki želijo biti v redu z lepo moralo, namreč "goli na plaži". Toda problematično, namreč seks s prepogosto vprašljivimi partnerji, ki jim včasih povzroči tudi vseživljenjske travme, je to, kar si želijo in kar počnejo." "In kaj hočeš storiti zdaj?" je rekla mati. Jaz: "Da dekleti delata druga za drugo." Mati: "Če to zmoreš, si dober!"

Da, kaj se tu dejansko dogaja?

Ljudje smo po naravi zelo moralna bitja, zlasti v spolnosti, in to že od mladosti naprej, še posebej dekleta. In ker se ne učijo nobene izrecne morale - tudi za to jim je narava dala možgane -, sprejmejo moralo, ki je običajna v njihovi družbi, in to je psevdomorala sovražnosti do telesa, zato se že od otroštva učijo sramovati svojega telesa. Ker so predvsem deli, ki jih razlikujejo od nasprotnega spola, očitno nekaj, česar človek raje ne pokaže drugim, kar pomeni, da morajo biti nekaj slabega.

Zato je sramota! Toda življenje teče dalje - in na neki točki se začne zanimati tudi za nasprotni spol. Pravzaprav bi bilo za mlade, ki so vedno v nekakšni "fazi dvorjenja", da bi našli pravega partnerja zanje, povsem dovolj, če bi videli in pokazali - z drugimi besedami, povsem neškodljiva igra za medsebojno spoznavanje. Vendar to ni mogoče - takšno neškodljivo vedenje je onemogočeno z vzgojo za telesno sovražnost ali celo sram. Kajti osvoboditev od sramu bi bila običaj prostitutke - človek pa ni prostitutka in noče biti. Ker bi to bilo v nasprotju z visoko moralo.

Kaj torej storiti? Ker se spolni odnos tako ali tako mora nekega dne zgoditi in ker se, kot pravijo vsi, ne obnese pri vseh, si dekleta rečejo: "Potem pa gremo! Konec koncev je spolni odnos del spolnega samoodločanja in znak uspešne emancipacije. In vsi govorijo o tem, da je to povsem normalno in da mora biti - tudi kot znak, da ste normalni in zdravi." Zato ga začnejo - in pogosto s partnerji, ki so dejansko nesposobni - kot je bila tema pogovora z materjo.

Toda to sprevračanje morale, kaj je pravzaprav neškodljiva zabava in nekaj povsem naravnega (če bi le delali prav) in kaj ni tako neškodljivo ter kaj bi mladi glede na razmere smeli ali ne smeli početi, obrača spolno moralo v naših civilizacijah na glavo. V Jezusovem času so dekleta in mlade ženske z visoko stopnjo kriminalne energije odvračali od njihove naravno visoke morale s povsem kriminalnimi metodami, danes pa jih z manipulacijo s psevdomoralo programirajo v brezbrižnost in pomanjkanje empatije. Da bi tukaj nekaj uredili - začenši z mladimi - in se vključili, bi bila naloga naše religije - v skladu z Jezusovo ideologijo. To bi privedlo do uspešnega spolnega samoodločanja in resnične emancipacije, zlasti za dekleta in s tem za ženske v kasnejšem življenjskem obdobju - če bi po eni strani premagale sovražnost do telesa in po drugi strani imele spolne odnose samo tam, kamor po naravi spadajo, torej v družini (ker se pri tem lahko rodijo otroci - in otroci spadajo v družino)!

In kar zadeva sramoto, ta se pojavi le, če ne živimo po svoji naravni morali, ki je monogamna. In če bi živeli po tej naravni morali, bi sramota samodejno izginila, tako rekoč kot slaba nočna mora. Naravno moralo lahko dosežemo tako, da dekleta v tem smislu naredimo bolj premetena!

Eden od idealov Lukasa Cranacha starejšega, ki je bil slikar in humanist, je bil, da moralnost in golota sodita skupaj, da je morda prava moralnost mogoča le, če je združena z goloto (seveda le tam, kjer se to spodobi). Zelo lep primer te kombinacije je upodobitev rimske državljanke Lukrecije, čeprav je bila njena usoda žalostna. Bila je posiljena in je tako trpela zaradi te grozljive izkušnje, za katero je bila sama nedolžna, vendar z njo ni hotela več živeti, da se je ubila. Rimljani so jo zato imeli za utelešenje morale. V tem smislu jo je naslikal Lucas Cranach starejši.

Toda glede na to grandiozno manipulacijo je tudi nesmisel o vergendiranju popoln rdeči sled. Več o tem na www.michael-preuschoff.de , tukaj še posebej spletna knjiga "Jesusideologie".

Michael Preuschoff, dipl.-teol. in upokojeni učitelj verouka na poklicni šoli, e-pošta: hpreuschoff§§§gmx.de

Prevedeno iz nemščine s www.deepl.com